Omemba: Petra Bauman

»Prav tak je pesnik sam - če poezija še ni dozorela, je tudi ne bo napisal.«

»Vse ima svoj čas - kot ljubezen, pri kateri priznava, da tudi sam ne razume vsega.«

»To je poezija krika o lažeh, cenenosti in vseh sprenevedanjih, ki jim ni videti konca.«

»Subjekt pa želi ostati zavezan k pravičnosti, sebi in lepoti.«

»Nagrado prejme za izjemno pomembno literarno uredniško in založniško delo v zadnjih dveh desetletjih pri ozaveščanju in širjenju pesniške umetnosti oz. pesniške ustvarjalnosti v Sloveniji ter za mednarodno literarno posredniško udejstvovanje.«

»Potoroman je napisan v značilnem Gradišnikovem jeziku; izbrušenem jeziku, prežetem z ironijo, duhovitostjo, včasih s sarkazmom in samoironijo, vedno pa inteligentnem in bogatem z besednimi igrami, citati in kulturnimi referencami.«

»Nagrado prejme za izjemno pomembno literarno uredniško in založniško delo v zadnjih dveh desetletjih pri ozaveščanju in širjenju pesniške umetnosti oz. pesniške ustvarjalnosti v Sloveniji ter za mednarodno literarno posredniško udejstvovanje.«

»Potoroman je napisan v značilnem Gradišnikovem jeziku; izbrušenem jeziku, prežetem z ironijo, duhovitostjo, včasih s sarkazmom in samoironijo, vedno pa inteligentnem in bogatem z besednimi igrami, citati in kulturnimi referencami.«

»Otroci na oblasti so ogledalo tega sveta. Otroka v igri prevzameta oblast nad odraslimi, pri čemer je eden vizionar in drugi travmatizirana deklica, ki ima vsega dovolj. Razkrivata skrivnosti in odrasle soočata z resnico. Sama sta bila nekje poškodovana ali pa jima je bila ta poškodba položena že v zibelko. Pravzaprav nimata odgovora. Njima je dovolj. Nov svet potrebujeta, da lahko sploh zadihata, opravita s preteklostjo in na neki način tudi s svojo vlogo v prihodnosti. Odgovora ne dasta, ker ga nimata ali pa ker ju nihče ne sliši.«

»Da si prizna tisto, česar se odrasli večinoma bojimo slišati – da sistem razpada, ker so maske pretesne in molk preglasen.«

»Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.«

»Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.«

»Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh.«

»Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši.«

»… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem.«

»Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.«

»Dišiš kot mlado sonce. / A mi… / Mi smo le gorljivi popotniki na tvojih žarkih … / Tvoj od zla nedotaknjeni smeh / je naš jok … / Tvoja krhka silhueta / je zibelka naših velikih zlomljenih sanj.«

»Prinesite mi mrzlo vodo, / kamenje in luč. / Vodo, / da se zbudim. / Kamenje, / da vidim, kaj sem vam storila. / In luč, / da v miru zaspim.«

»Če veš za kaj boljšega, / kot je ljubezenska rana, / ki išče drugo rano, / da se ugledata, se zakrijeta s cvetovi / in naposled spojita ter / se nikoli ne zapolnita v topli globeli, / mi ne povej.«

»Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire, / noža, samo zato, ker sem ženska … / Ravno zato jih ne vrzi. / Naredi mi copate iz trnja in osata. / Ne polagaj me le na mah. / Zapri me od časa do časa v ledenico, / da bo moralo srce / močneje utripniti …«

»Ampak šestnajstletnica nikoli ne izgine iz ženske …«